Pogled v skrite kotičke Pirana. Staro pristaniško mesto, ki ima ostanke srednjeveškega obzidja, je popolnoma zavarovano kot kulturno-zgodovinski spomenik. Značilne ozke ulice, obdane s tesno postavljenimi hišami, se spuščajo od cerkvene vzpetine proti osrednjemu trgu ob obali, kar poudarja mediteranski slog mesta. Kot svetovljansko obmorsko mesto, ki je bilo pod vplivom bližnjih Benetk, je eno najbolj pristnih in slikovitih mest na obali Jadranskega morja. Poleg arhitekture, pomorskega muzeja, akvarija in drugih znamenitosti, ponuja mesto tudi prireditve, kulinarične specialitete in bližnje naravne znamenitosti, ki privabljajo obiskovalce.
Pogled v skrite kotičke Pirana – Ohranjen srednjeveški videz
Piran je stara pristaniška vasica na slovenski obali Istre, ki je poimenovana tudi po italijansko – Pirano. Nahaja se na rtu Piranskega polotoka in ohranja svoj srednjeveški videz z ozkimi ulicami in tesno grajenimi hišami, kar ji daje poseben mediteranski čar. Na vrhu hriba nad hišami pa stoji cerkev svetega Jurija s svojim visokim stolpom, ki skriva v sebi veliko umetnin. Mesto ima dvojezično prebivalstvo, saj govorijo tako slovensko kot italijansko, in se lahko pohvali z dolgo zgodovino, saj je bilo naseljeno že v rimskih časih. Med letoma 1909 in 1953 je bilo mesto povezano z bližnjima krajema Portorož in Lucijo prek električne železnice.
Pogled v skrite kotičke Pirana – Cerkev sv. Jurija in drugi kulturno-zgodovinski spomeniki v Piranu
Cerkev sv. Jurija je znana po svojem izjemnem razgledišču, saj ponuja pogled na staro mestno jedro in Tržaški zaliv. Leta 1638 so na mestu romanske bazilike in gotske triladijske cerkve zgradili sedanjo cerkev. Poleg cerkve se samostojno dviga zvonik, ki je nastal leta 1609 po vzoru zvonika svetega Marka v Benetkah. Tartinijev trg je bil nekoč morski zatok za ribiške čolne, vendar so ga leta 1894 zasuli. Sredi trga stoji bronast spomenik Giuseppeju Tartiniju, slavnemu piranskemu rojaku, ki je bil komponist, violinist in glasbeni pedagog. Cerkev Marije Snežne se nahaja ob Bolniški ulici. Zgrajena je bila leta 1404, v 17. stoletju pa so jo prezidali v baročnem slogu. Nasproti te cerkve stoji cerkev sv. Frančiška s samostanom, ki vključuje izjemno delo iz 17. stoletja – samostanski križni hodnik s portalom. V Piranu so ozke ulice, ki ne omogočajo prometa z avtomobili, zato so parkirišča pred mestom. Redna lokalna avtobusna proga povezuje Piran, Sečo in Portorož. Novejši del mesta se je razvil zunaj obzidja ob obali proti Portorožu.
Pogled v skrite kotičke Pirana – Zgodovina solinarstva v Piranu in njegova pomembnost v trgovini
Solinarstvo, ki vključuje proizvodnjo soli, pomorski transport in trgovanje s soljo, je bilo v Piranu pomembna gospodarska dejavnost že od zgodnjega srednjega veka. To se je odražalo v določenih pravicah in dolžnostih, ki so jih imeli pri koncesijah in dajatvah, kot tudi v prvem mestnem statutu. Po tem, ko se je Piran pridružil Beneški republiki, je proizvodnjo in distribucijo soli nadzoroval beneški uradnik, ki je skrbel za monopol nad trgovino s soljo. Kljub temu je Piran s trženjem soli prišel v stik s širšim območjem Evrope in Bližnjega vzhoda. Trgovci so prihajali iz različnih regij, vključno s Kranjsko, Koroško, Štajersko, Krasa, Furlanije, Nizozemske in celo iz Turčije. Koper je imel s svojim položajem kot ključno pristanišče v tem območju sicer prednost pred Piranom, vendar pa je bil Piran še vedno pomemben center za solinarstvo in trgovino s soljo.
Vsako leto se sezona solinarstva v Piranu konča na god svetega Jerneja, 24. avgusta, ko se po maši za dobro letino solinarske družine vrnejo v svoje domove. Sodobna proizvodnja soli je pripeljala do opuščanja tradicionalne selitve družin, ki je bila v preteklosti značilna za ta poklic. Na območju sečoveljskih solin se lahko še vedno opazujejo ruševine solinarskih hiš, ki so značilne za to krajino. V muzeju solinarstva so ohranili in predstavili prvotni način pridobivanja soli po beneški tradiciji, ki vključuje prava razmerja solnih polj, originalne delovne postopke in skladiščenje soli v obnovljenih solinarskih hišah.
