Družinski trenutki, ujeti v stavbi, ponovno oživijo v Memento B&B Piran
Občina Piran, ena izmed turistično najbolj priljubljenih točk, beleži precejšen porast turističnega obiska. Vendar pa si mesto Piran zaradi naravnih prostorskih omejitev in neprecenljive kulturne dediščine ne more privoščiti, da bi bilo destinacija množičnega turizma. Tega se redki domačini, ki so ostali v mestu, dobro zavedajo.
Pravzaprav nihče natančno ne ve, koliko potomcev prvotnih naseljencev, ki so bili večinoma Italijani, še živi v Piranu. Veliko se jih je iz Pirana odselilo po drugi svetovni vojni, ko je Piran postal del Jugoslavije. Vprašanje, kdo naj bi bil pravi Pirančan (Pirančan ali, kot bi nekateri rekli, Piranež – iz italijanskega »Piranese«), je postalo precej odstranjeno. Morda zato, ker to mesto raste na tebi in ti daje misliti, da si postal Piranež v vseh pogledih. Po besedah Natalije Planinc, predsednice Društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot, Piran nikoli ni bil mesto, ki bi ga človek obiskal ali se preselil samo zato, da bi vegetiral; Ravno nasprotno, mesto te spodbuja k aktivnosti in polnemu uživanju življenja.
Zgodba družine v kalejdoskopu Pirana Življenje v srednjeveškem mestu Piran
Življenje v srednjeveškem mestu Piran nikoli ni bilo lahko in vsakdo, ki se je preselil v Piran, je moral tam tako ali drugače živeti in preživeti.
Tu se začne zgodba družine Tomšič, ki si je konec prejšnjega stoletja ustvarila dom v Piranu.
Zakonca Pavla in Ivan ter njuni trije otroci, Pavla, Mar jan in Ivan, so se iz Lučana preselili v Piran. Najstarejši sin Marjan si je kmalu ustvaril družino in začel delati kot fotografski pomočnik v studiu, ki je bil takrat v slikoviti Benečanki, najbolj znani piranski hiši. Anamarija in Marjan sta imela sina Marjana in hčerko Klavdijo. Zaradi boljšega zaslužka in zaradi očetove vneme do nogometa se je družina začasno preselila v Velenje. A tam zaradi močne ljubezni do Pirana nista ostala dolgo in sta se vrnila na slovensko obalo. Marjan se je spet zaposlil kot fotograf v fotografskem studiu v palači Trevisini. Po več letih pridnega dela in nabiranja izkušenj sta se z ženo odločila za odprtje lastnega studia Foto Piran. Studio je bil dolgo časa edini fotografski studio v Piranu. Anamarija in Marjan sta v kamero ujela številne zgodbe in trenutke Pirančanov. Njihova hiša, le nekaj ulic oddaljena od studia, je bila vedno polna veselih obiskovalcev, ki so delili svoje nenavadne zgodbe. Ljubezen do fotografije sta Anamarija in Marjan prenesla na hčerko Klavdijo, ki je skupaj z možem ter sinovoma Jako in Anžetom ostala v Piranu. V kleti družinske hiše so odprli videoizposojevalnico Šterna, kar je bilo za tiste čase kar pogumno. Trgovina je dobila ime po šterni, ki je stala na notranjem dvorišču domače hiše. Kamnit vodnjak še vedno krasi prenovljeno hišo. Ti isti prostori so bili kasneje uporabljeni tudi kot galerija za prikaz del umetnika Marka Jezerška. Leta 1993 sta zakonca Tomšič svojo hišo prodala, novi lastnik pa je kupil tudi sosedovo hišo. In s tem se je začela večletna agonija Tomšičeve domačije. Zaradi manj skrbnega obnavljanja in usihanja sredstev sta hiši propadali vse do leta 2014, ko so se Tomšičevi potomci odločili, da njuno domačijo skupaj s sosedovo hišo odkupijo. Hči Klavdija ter vnuka Jaka in Anže Šoba so bili odločeni rešiti hiši iz primeža propadanja in narediti svojo turistično zgodbo. Z družinskimi člani so hiši znova vdihnili življenje in jo spremenili v turistično nastanitev, kjer lahko obiskovalci začutijo pristnost Pirana in domače vzdušje Tomšičeve hiše. Tako se je začela zgodba družinske nočitve z zajtrkom Memento B&B.
Prenova, ki ohranja preteklost
Prenova hiš v srednjeveškem mestu je izjemna naloga in izziv za arhitekte in z vidika varstva kulturne dediščine. Družina je k projektu povabila arhitekta Matjaža Suhadolca, ki je v svojem dosedanjem delu pokazal izjemno razumevanje zahtevnosti tovrstnih prenov.
Njegovo prepričanje, da je najboljša tista arhitektura tista, ki združuje čar preteklosti s sodobno dinamiko življenja, hkrati pa ostaja odprta za prihodnje nadgradnje, je v današnjem Mementu čutiti na vsakem koraku.
Prenova je potekala pod budnim očesom dr. Mojce Marjane Kovač, konservatorske svetovalke območne enote Piran z Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Idejni projekt prenove objektov na Bolniški ulici je bil izdelan leta 2015 z namenom, da se med seboj povezana objekta spremeni v manjši družinski hotel. Hiši se nahajata v osrednjem delu srednjeveškega mestnega jedra, tik za Tartinijevim trgom, ob ulici, ki povezuje trg z Minoritskim samostanom. Koncept predstavlja dve srednjeveški stavbi z dvoriščem, povezani s stopnišči; prenova ni vplivala na prvotno višino stavb. Ohranjena je tudi raznovrstnost etaž stavb, ki odražajo prvotno gotiko, saj so znotraj stenske konstrukcije našli arhitekturne fragmente, ki so sedaj vidni. Gre za odličen primer ohranjene avtentike v vsaki od stavb, ki so med seboj povezane na sodoben način. Dodani moderni gradbeni elementi so minimalistični in estetski. Arhitekturo dopolnjuje razstava zanimivih foto kamer, ki dajejo posnetek nekdanjega družinskega podjetja.
Pristna izkušnja
Memento B&B je že dolgo potreben dodatek za Piran. Enajst stilsko urejenih sob na izjemni lokaciji gostom ponuja pristno doživetje Pirana in jim privošči delček zgodovine skozi osebno zgodbo družine Tomšič.
Turizem, kot ga ponuja Memento, se vedno izplača, pa ne samo v finančnem smislu. Takšni turistični produkti so za mesto izjemne vrednosti, saj imajo multiplikativni učinek tako na turizem kot na zaposlovanje in angažiranost domačinov.
Sodoben turizem daje gostu občutek, da je bilo zanj posebej poskrbljeno in mu je bilo omogočeno doživetje po njegovi meri. Zelo jih zanima spoznavanje zgodb domačinov in njihovega načina življenja. Vse to je pri Mementu ujeto v prelepo zgodbo in prenovljeno družinsko hišo, kjer je bilo in je še vedno ljubezen čutiti na vsakem kotičku.
Moderni elementi, ki so bili dodani, so minimalistični in estetski.
Najboljša arhitektura je tista, ki združuje čar preteklosti s sodobno dinamiko življenja, hkrati pa ostaja odprta za prihodnje nadgradnje. Njegova vsebina, notranja struktura in organizacija lahko presežejo okvire znanih možnosti in lahko presenetijo in navdušijo obiskovalce. Tradicionalna arhitektura nas s svojo umirjeno prezenco spusti na zemljo in upočasni tempo sodobnega življenja. Po drugi strani pa je zaradi svoje preprostosti odlično okolje za dodajanje svežih idej. Okolje, ki združuje prijetno vizualno izkušnjo z bogato izkušnjo za vse ostale čute.” Arhitekt Matjaž Suhadolc, u. d. jaz. a., Arhitekturna kolumna, 50. MOS
Petra Ložar
